Mineralna gnojila nastanejo iz zraka, plinov ali mineralov, ki se ekstrahirajo oziroma pridobivajo iz kamnin. Hranila v mineralnih gnojilih so razvrščena po okrajšavah, kot je NPK, ki pomeni: dušik (nitrogen), fosfor (phosphorus) in kalij (potassium). S skupnim delovanjem na rastlino zagotavljajo pravilno rast, razvoj in zorenje ter pridelek.
Glavna prednost mineralnih gnojil pred organskimi je ta, da lahko natančno določimo njihovo sestavo ali odstotek hranil, ki se bodo neposredno absorbirala.
Mineralno gnojilo izvira iz zraka ali mineralov iz kamnin, organsko gnojilo pa je rastlinskega ali živalskega izvora. Obstaja tudi kombinacija teh dveh vrst gnojil (organo-mineralno gnojilo), ki združuje hranila s hitrim in počasnim sproščanjem iz organskih in mineralnih gnojil.
Za nakup mineralnih gnojil kliknite tukaj ali se posvetujte z strokovnjaki |
Prednosti in slabosti mineralnega gnojila
Prednost mineralnega gnojila je cena ter možnost neposredne absorpcije v korenine, saj so hranila v »čisti« obliki, sestava pa je kemično določena s 100-% natančnostjo.
Z uporabo mineralnih gnojil, pa tudi organskih, se rastline razvijejo hitreje in odstotek donosa je večji.
Večina mineralnih gnojil na trgu vključuje mešanico različnih spojin za uravnavanje in stabilizacijo pH-vrednosti, poleg gnojil pa je vedno mogoče kupiti tudi digitalne števce.
Pri uporabi večine mineralnih gnojil je namreč treba izmeriti pH-vrednost in električno prevodnost (EC) vode, ker lahko mineralna gnojila povečajo kislost tal, kar lahko poslabša splošno zdravje rastline.
Ta vrsta gnojila je odlična za rastlino, najpogosteje pa ne za medij, v katerem se rastlina razvija. Razlog za to je, da mineralna gnojila ne hranijo mikroflore (bakterije, glive in kvasovke) in ne izboljšujejo kakovosti prsti, kot to počnejo organska gnojila.
Kako se proizvaja mineralno gnojilo in katere so njegove oblike?
Mineralna gnojila so običajno v zrncih ali v tekoči obliki z vodotopnimi hranili in se uporabljajo v kombinaciji z vodo za zalivanje pri sobni temperaturi.
Industrijsko se proizvaja z različnimi metodami kemičnih reakcij med različnimi naravnimi elementi in plini ter s pridobivanjem mineralov iz kamnin.
17 ključnih makro in mikro hranil za pravilno rast in razvoj rastline:
Makrohranila: dušik, fosfor, kalij, kalcij, žveplo, magnezij, kisik, vodik, ogljik.
Mikrohranila: železo, bor, klor, mangan, cink, baker, molibden in nikelj.
Dušik
Čeprav je v zraku največ dušika (78 %), rastline niso sposobne črpati hranil neposredno iz zraka, temveč dušik vnesejo skozi korenine. Mineralno gnojilo v obliki amonijevega nitrata s svojo sestavo rastlinam zagotavlja zadostno količino dušika in nastaja z mešanjem dušika iz zraka in vodika iz zemeljskega plina, s čimer dobimo amonijak/amonijev nitrat.
Kalij
Kemični element, ki se je oblikoval skozi milijone let v starih vodnih koritih. Kalij se v rastlino absorbira v obliki kalijevega nitrata, sulfata ali kalijevega klorida, ki spominja na natrijev klorid – kuhinjsko sol. Sama terminologija kalija (potassium) – »potash« nam pove o izvoru kalijevega klorida, ki ga najdemo v pepelu starodavnih dreves v usedlinah prsti. Države, bogate z viri kalija, so Rusija, Belorusija, Kitajska in Kanada.
Fosfati
Spojine fosforja, ki jih najdemo v netopnih kalcijevih fosfatnih kamninah. Fosfor je za rastline najpomembnejši pri tvorbi plodov/cvetov, na voljo pa jim je izključno v obliki superfosfata, monoamonijevega fosfata ali polifosfata. V kombinaciji s primarnimi makrohranili se dodajo sekundarna makrohranila, kot so žveplo, kalcij in magnezij ter druga mikrohranila.
Žveplo
Najpogosteje ga dodajamo v obliki zelo priljubljene sečnine ali v obliki kalijevega magnezijevega sulfata oziroma kalijevega sulfata, kot element pa je zelo pomemben za postopek fotosinteze.
Kalcij
Kalcij najdemo v velikih koncentracijah v kamninah (apno in mavec), v rastlino pa se absorbira v obliki kalcijevega nitrata.
Magnezij
Običajno izhaja iz minerala, imenovanega kizerit, rastlina pa ga absorbira v obliki magnezijevega sulfata. Podobno kot kalcij ga najpogosteje uporabljamo v primeru »mehke« vode, ki ne vsebuje dovolj mineralov.